Vstani dve uri prej. Zakaj že?

Vsakemu izmed vas, ki se bo odločil vstajati zgodaj zjutraj in narediti nekaj zase, bi najraje najela deset brhkih navijačic z rumenimi pom-pomi v rokah, da bi vas slikovito gibljivo vzpodbujale prvih nekaj korakov od postelje. Na koncu špalirja bi vas čakal batler (uf, le kdaj se je moral že on vstati, kako je urejen), ki bi vam točil zdravilne napitke in kavico. Osebni trener bi se za batlerjevim hrbtom prestopal z noge na nogo z brisačo v roki in usti polnimi pripravljenih komplimentov. V kotu bi že čakala vižazistka in si pilila nohte, čakajoč, da odtrenirate svoje. Bine Volčič bi se sukal po kuhinji in delal nekaj sumljivo majhnega, pisanih barv. Glavni urednik Mladinske knjige pa bi brskal po policah ogromne knjižnice in točno bi vedel, katero poglavje bo to jutro pravšnje za vas. Res, vse te ljudi bi zbrala, če bi bilo to v moji moči, da bi vas pospremili v delovni dan.

In potem vidim tisti začudeni obraz, ki sem mu tolikokrat priča, ko govorim o tem, da vstajam dve uri pred ostalimi družinskimi člani: »Zakaj? Zakaj bi vstajal ob petih, če je spati fino, zdravo, udobno, toplo … Zakaj to počneš in ali je s tabo vse v redu?«

Najprej sem mislila, da je to pogojeno z leti. No, kot otrok sem gledajoč babico in ostale »oldije« bila v to precej prepričana. Ker pa bi teoretično tudi sama že bila babica (res sem predrzna sama do sebe, da sem to napisala), ta absurd strogo zanikam. Prvič – poznam veliko oldijev (štirideset plus pa tja do osemdeset plus), katerih edini premik do devete ure je vpliv gibanja Zemlje na njihova negibna telesa. Drugič pa – kar naprej mi pred nos hodijo mladenke in mladeniči, ki so svoje razsvetljenje doživeli že v letih, ko sem jaz prvič slišala za umetne nohte, integrale in Guns’n’Roses. V čem je torej skrivnost, da nekateri že ob šestih objavljajo selfije z vrha bližnjega hriba, drugi pa trdijo, da bi oni sicer to tudi srčno radi, ampak pač niso jutranji tipi? Odgovor je pravzaprav vprašanje: zakaj.

Zakaj – to se je treba vprašati. Zakaj želite vstajati zgodaj? Če vprašanje ostane brez pravega odgovora, takšnega, ob katerem vam srček zatrepeta – lahko noč, obrnite se in spite dalje. Pametni ljudje (eden takšnih je Simon Sinek, ki je o tem napisal tudi knjigo) pravijo, da je vaša motivacija odvisna od tega, kaj je vaša … motivacija. Po domače – kaj je tisto, kar vas žene, sili, vzpodbuja, da bi naredili nekaj tako bizarnega, kot se je vstati sredi temne noči, se postaviti sredi dnevne sobe in brez prič delati izjemne stvari. Najbrž vas nihče ne bo niti opazil, kaj šele pohvalil – to počnete zgolj in samo zase. Zakaj torej? Treba si je postaviti to vprašanje in najti vsaj en čustveno pogojen odgovor nanje. Recimo, da si srčno želite naučiti kvačkanja, pa sicer nimate kdaj. Ali pa da morate imeti do službene božične zabave deset kilogramov manj, zato boste zjutraj telovadili in si skuhali zdrav obrok za v službo. Ali pa želite prebrati tono knjig (to je gnalo mene), morda je to edini čas, ko bi lahko meditirali, ne da bi zraven zaspali. Morda vas pa služba tako navdušuje, da si želite delati še več in bolj poglobljeno. Morda je celo kakšen psihiater, ki ga lahko obiščete tako zgodaj.

Zakaj, torej. Če ne najdete nič takšnega, kar bi bilo vredno tega, da se zvečer odklopite od ekrančkanja (vau, moj pravkar rojeni izraz za multitaskanje z ekrani), pozabite na vse skupaj. Dejstvo je, da je treba prej v posteljo, da ob jutranjem vstajanju ne boste podobni zombiju. Razen tega je večino leta zjutraj ob petih tema kot v … mravljišču (pa je res?), centralna se je komaj zagnala in dejansko lahko slišite samo raznašalce časopisov ter kikirikanje s sosednje vasi. Zato, da se prepričate, da je vredno vstati zgodaj, je treba imeti dober, močan, spodaj zabetoniran, v sredini lepo izklesan in na vrhu okrašen odgovor na vprašanje: zakaj.